Kategorija: Komentarji Sat, 19 Aug 2017 06:00:00 +0200 Vodstvena kriza v Slovenski filharmoniji in v mariborskem gledališču (oziroma na Borštnikovem srečanju) ima v vsaki instituciji drugačne vzroke in drugačen potek, a nekaj je tudi skupnega. Jasno je, da gre v obeh primerih za simptom iste bolezni: odločevalske impotence v slovenski kulturi. Pa si poglejmo primer Borštnikovega srečanja. Mehanizmi, s katerimi so doslej izbirali njegovega umetniškega direktorja, so bili napeljani zelo demokratično in strokovno. Pri izbiri je sodelovala vsa gledališka stroka – od AGRFT do združenja dramskih umetnikov ter društva gledaliških kritikov in teatrologov, zraven pa sta bila še pisateljsko društvo in slovenska kulturniška zbornica, o kateri redko slišimo in je bolj ali manj zakopana v svojo fantomsko eksistenco. Skratka, škarje in platno so bili v rokah stroke, minister za kulturo je bil v tem odločevalskem procesu obrobna ... delo več »