Da bi opozicija lahko z interpelacijo zrušila vladnega ministra, je brez tihega sodelovanja ali vsaj soglasja dela vlade praktično nemogoče (vir). Če bi namreč opozicija imela v državnem zboru 46 glasov, kolikor jih je potrebnih za "uspešno interpelacijo," bi ne bila opozicija, ampak koalicija. Zato, ne glede na dejstvo, da slovenska zakonodaja ne daje možnosti predsedniku vlade, da sam postavlja ali odstavlja ministre, lahko minister pade samo takrat, ko ga na koncu k temu tehnično prisili predsednik vlade, če prej seveda ne odstopi sam. Predsednik vlade pa ministra, tudi kadar si sam tega sicer ne želi ali noče, zamenja zgolj na (pre)močan pritisk medijev ter javnosti, kar se je pri Marjana Šarcu zgodilo v primeru padca ministrov Marka Bandellija, Dejana Prešička in Jureta Lebna. Tako "preprosto" je to, opozicija kot takšna tukaj ne more storiti veliko, Levica, kot partnerska stranka Šarčeve koalicije, pa z obstrukcijo interpelacije dejansko samo še utrjuje položaje ministrov. Poleg požareport več »