Piše: Sebastjan Jeretič Leta 1998 sem se s kolegi prvič podal na volitve. Na lokalnih volitvah v Piranu smo nastopili z Listo mladih in dosegli dobrih deset odstotkov ter odlično tretje mesto za nepremagljivima LDS in ZLSD. S prijateljem Patrickom Vlačičem sva postala občinska svetnika in vstopila v koalicijo. Mlada zanesenjaka radikalno levih pogledov, predvsem pa povsem zelena glede realne politike. Ko sva prišla na pogajanja za mesta v odborih in komisijah, sem na drugi strani čutil strah, kaj vse bova zahtevala. Končno smo dosegli neverjetno visok rezultat za takratna razmerja v občinskem svetu. Stari mački na drugi strani so naju samo gledali, ko sva polna sama sebe zahtevala odbor za kulturo, šport in druge podobne pozicije, za katere je bilo včasih sploh težko dobiti kandidate. Še bolj šokirani so bili, ko sem na prvo mesto postavil zahtevo, da postanem član komisije za vprašanja italijanske narodnosti. "To je eno od ključnih vprašanj za multikulturnost in demokratičnost naše lo požareport več »